Pasivizacija kovine je tesno povezana z galvanizacijo. V številnih knjigah in priročnikih najdete posebne zahteve glede obdelave trdo prevlečenih materialov pred prevleko. Večina razlogov, zakaj je te materiale težko ploščo, je tesno povezanih z njihovo topino. Četrto predavanje je na kratko obravnavalo vprašanje pasivizacije in aktivacije. To predavanje upošteva pomen tega vprašanja za galvanizacijo in ga nato podrobneje obravnava. Pasivizacija in aktivacija sta nasprotno: pasivizacija povzroči, da se elektrodni potencial kovine premakne v pozitivno smer, aktivacija pa v negativno smer. Z merjenjem potencialno-časovne krivulje kovine v različnih medijih lahko določimo stanje pasivizacije in aktivacije. Pasivizacija je zato, ker na površini čiste kovine ali zlitine nastane pasivacijski sloj (večinoma oksidni sloj). Po poskusu odstranitve pasivacijske plasti se čista kovina ali zlitina iz stanja pasivizacije spremeni v aktivirano stanje. Med galvanizacijo lahko prevlečno plast nanesemo le na popolnoma aktivirano površino, da dobimo dobro vezno silo in videz. Če je na površini pasivacijski sloj, se po eni strani razdalja med prevlečno plastjo in kovinskimi atomi osnovnega telesa poveča in univerzalna gravitacija zmanjša; po drugi strani pa je med obema kovinskima atomoma nemogoče tvoriti kovinsko vez.
Ali se bo kovina pasivizirala ali ne, je povezano s srednjimi pogoji, predvsem pa je odvisno od narave same kovine. V zvezi s tem je velikost kovinskega" koeficient pasivnosti" lahko primerjamo: kovino z večjim koeficientom pasivizacije je lažje pasivirati in pasivirajoča plast je gostejša. Koeficient pasivizacije nekaterih kovin je: titan, 2,44; aluminij, 0,82; krom, 0,74; berilij, 0,73; molibden, 0,49; magnezij, O. 47; nikelj, 0,37; sveder, 0,20; železo, 0,18; mangan, 0,13; cink, 0,024; kalcij, baker, svinec, kositer, 0,00 0,00 Titan je kovina, ki se zlahka pasivira, kalcij, baker, svinec in kositer pa niso lahko pasivizirani.
Dodajanje določenega masnega deleža ene ali več kovin z velikim pasivacijskim koeficientom kovini z nizkim koeficientom pasivizacije, da se tvori zlitina, bo zlahka povečalo njeno pasiviranost in s tem izboljšalo odpornost proti koroziji. Na primer dodajanje več kot 13% kroma jeklu postane feritno ali martenzitno nerjaveče jeklo (na primer 0Crl3in 4Crl3); dodajanje več pasiviranega titana itd. postane bolj odporno proti koroziji avstenitno nerjaveče jeklo, značilno. To je neferomagnetno nerjaveče jeklo lCrl8Ni9Ti (vsebuje 18% kroma, 9% niklja in majhno količino titana). Nerjaveče jeklo, ki vsebuje molibden, ima boljšo odpornost proti koroziji na žveplovo kislino. Korozijska odpornost galvanizirane cink-nikljeve zlitine in celo cink-železove zlitine je veliko boljša kot pri galvanizirani čisti cink. Da bi nadomestili pasivizacijo šestvalentnega kromovega cinka, se sedanji raztopini pasivacije trivalentnega kroma običajno dodajo nikljeva sol in kobaltova sol. Čeprav je bilo veliko raziskav o pasivizaciji brez kroma, njegova odpornost proti koroziji ni tako dobra kot pri pasivaciji, ki vsebuje krom. Nekateri mislijo, da je najbolj obetavna pasivizacija brez kroma uporaba titanovih soli in redkih zemeljskih kovin, čemur sledi pasivizacija molibdata. Konec sedemdesetih let je avtor videl izdelke za pasiviranje srebra iz titanove soli, pri katerih je kot glavno sol uporabil titanil sulfat, ki je imel poleg visoke beline tudi dobro korozijsko odpornost; njegova pomanjkljivost pa je bila zagotoviti, da so titanovi ioni v visokovalenčnem stanju. Če želite dodati veliko količino nestabilnega vodikovega peroksida, ni promoviran.
